Lajšanje nevroloških bolezni kot sta možganska kap in Parkinsonova bolezen

Človeka lahko prizadenejo najrazličnejše bolezni, a najhujše so tiste, za katere si sami nismo nič krivi. Na srečo se kader v zdravstvu in farmaciji čedalje bolj izobražuje in raziskuje najrazličnejše stvari, bolezni in njihove vzroke. Veliko bolezni in obolenj se je že dalo pozdraviti ali pa so vsaj iznašli način kako jih lajšati. A na žalost se v svetu pojavlja tudi čedalje več novih bolezni ali pa nove oblike oziroma razvoji že poznanih.

Zelo hude znajo biti nevrološke bolezni oziroma živčne bolezni. Te prizadenejo kateri koli del v živčnem sistemu, katerega sestavljajo možgani, hrbtenjača, periferni in možganski živci. Bolezni, ki se lahko razvijeta na teh področjih sta tudi možganska kap in Parkinsonova bolezen, anskioznost, tresavica, celo depresija in druge.

AnksioznostMožganska kap že po imenu pove, da gre za nenaden in nepričakovan dogodek (kap) v osrednjem živčevju. Slednjega sestavljajo veliki in mali možgani ter hrbtenjača. Izmed naštetih delov so najbolj prizadeti možgani. Do same kapi pride bodisi zaradi zamašitve kakšne izmed žil v možganih bodisi, če poči kakšna taka žila. Ker  pa se s krvjo prenaša tudi kisik, so tako možgani prikrajšani za le-tega. Za svoje delovanje ga pa možgani ves čas nujno potrebujejo. Dalj časa, ko so le-ti brez njega, slabše je. V tistem delu možganov, kjer ga primanjkuje, začnejo celice odmirati in to povzroči nastanek simptomov in znakov, kateri so prav značilni za to bolezen in lahko trajajo le nekaj tednov ali pa celo življenje. Posledica te okvare možganov je lahko nezmožnost gibanja ene ali obeh okončin (roka, noga) na eni strani telesa, nezmožnost govora, motnja vida ali pa celo smrt. Možno pa jo je tudi zdraviti in/ali rehabilitirati, z jemanjem nekaterih zdravil pa je možno tudi preventivno vplivati na ponoven pojav te kapi.

Parkinsonova bolezen najbolj prizadene trup človeka ter njegovo gibanje. Čeprav je takšen človek mentalno lahko čisto v redu, pa telesno vsekakor ni. Bolezen mu postopoma onesposobi samostojno življenje, saj mu lahko že najmanjše, fino delo predstavlja težak izziv kot je na primer zapenjanje gumbov. S časom lahko bolezen napreduje že do tolikšne mere, da je človek že popolnoma nezmožen gibanja, pojavijo pa se lahko tudi motnje v zaznavanju, spanju, čustvovanju, drugih psihiatričnih motnjah in tako dalje. Zdravila sicer lahko izboljšajo stanje, vendar pa z napredovanjem te bolezni sčasoma izgubljajo učinek. Bistveno bolj in za dalj časa pa pomaga fizioterapevtska pomoč. Ta bolniku pomaga okrepiti mišično vzdržljivost ter mu s tem omogoča kolikor toliko samostojno življenje.